1. >>
  2. sv_slowen

sv_slowen

Mladinsko koncentracijsko taborišče in poznejši kraj iztrebljanja Uckermark

To je kratek povzetek vsebine spletne strani.

Mladinsko koncentracijsko taborišče Uckermark

Mladinsko koncentracijsko taborišče za dekleta* in mlade ženske* (1) v Uckermarku (Brandenburg) so spomladi 1942 ustanovile zapornice ženskega koncentracijskega taborišča Ravensbrück. Do leta 1945 je bilo v taborišču nastanjenih približno 1200 deklet* in mladih žensk*. Taborišče je bilo namenjeno 16- do 21-letnicam, vendar so bile v njem zaprte tudi veliko mlajše deklice*. Odlok iz leta 1937 o >preventivnem boju proti kriminalu< (2) je omogočil zapiranje deklet* in žensk*, ki so bile kriminalizirane kot >asocialne<. Nacionalsocialisti so taborišče imenovali >taborišče za varstvo mladoletnikov<. Veliko deklet* in mladih žensk* je prišlo iz javnih socialnovarstvenih ustanov (na primer iz domov), od koder so jih premestili v mladinsko koncentracijsko taborišče. Nacistične ustanove so jih označile kot tako imenovane >spolno zanemarjene<, >nevzgoljive<, >asocialne<, kot >delomrzne< in/ali uporne. V posebnem bloku so bili nastanjeni slovenski partizani_ke ter poljska politično preganjana dekleta* in ženske*. Nekatera dekleta* in ženske* so bile zaprte iz rasnoideoloških razlogov kot Judi_nje, Sinti_nje in Romi_nje. Po nacistični ideologiji so ta dekleta* in mlade ženske* predstavljale nevarnost za narodno telo.

Po poročilih zapornikov je bilo v koncentracijskem taborišču Uckermark zaprtih tudi nekaj fantov*. Taborišče je bilo sicer posebej namenjeno preganjanju deklet* in mladih žensk*. Dečki* in mladi moški* so bili zaprti v mladinskem koncentracijskem taborišču Moringen (Spodnja Saška).

“Večkrat sem preprosto pobegnila. O tem je bil obveščen Jugendamt (agencija za zaščito otrok). Nikjer nisem zdržala dolgo, bila sem kot ptica selivka. […] Jugendamt me je zasledoval, ker nisem prijavila bivališča. Tako je potekalo moje življenje, pristala sem v zaporu in nato so me premeščali iz enega zapora v drugega.“

Anita Köcke/zapornica v mladinskem koncentracijskem taborišču Uckermark
Intervju z Anito Köcke.

Tako mladinsko koncentracijsko taborišče kot poznejši kraj iztrebljanja sta bila tesno povezana z ženskim koncentracijskim taboriščem Ravensbrück, ki je bilo v neposredni bližini.

Mladinsko koncentracijsko taborišče je bilo pod nadzorom urada kriminalistične policije Tretjega rajha, vodja taborišča pa je bila kriminalistična svétnica Lotte Toberentz. V taborišču je bilo zaposlenih od 80 do 100 paznic, ki so delale kot tako imenovane vzgojiteljice.

Kolikor je znano, je taborišče sestavljalo 15 do 17 barak, v katerih so bila nastanjena dekleta* in mlade ženske*. Tako barake zapornikov kot celotno taborišče so bili obdani z visoko ograjo iz bodeče žice. Zunaj ograje iz bodeče žice so bile še druge barake in hiše, ki so pripadale taborišču, na primer bivališča za paznice, rastlinjaki in reja kuncev. Družba Siemens & Halske je leta 1942 poleg koncentracijskega taborišča Ravensbrück zgradila proizvodni obrat, v katerem so zaporniki iz obeh koncentracijskih taborišč opravljali prisilno delo. Od leta 1944 je podjetje neposredno na območju koncentracijskega taborišča Uckermark zgradilo še dve proizvodni baraki.

Dan v taborišču se je začel ob 5. uri zjutraj s tako imenovano jutranjo telovadbo. Sledilo je 10 do 12 ur prisilnega dela in več ur stoječega apela (preštevanja zapornikov). Težko delo, pomanjkanje oskrbe in nezadostna zdravniška oskrba so povzročili bolezni in smrt.

“[…] Strašna lakota je bila vedno, nenehno prisotna. Poleg tega smo bili pogosto kaznovani z odvzemom hrane! Nepravilno postlana postelja, lenoba pri delu, pogovarjanje s sosedo in še veliko podobnega je bilo kaznovano s stradanjem. Proti koncu vojne je bilo hrane še veliko manj in je bila mnogo slabša. Večmesečno stradanje v letih, ko se duševno in telesno še vedno razvijate, ima posledice za vse življenje. Današnji ljudje tega ne morejo prav razumeti, danes je namreč najpomembneje, da ne jemo preveč. Mislim, da me bo do konca življenja pretirano skrbelo za hrano.“

Stanka Simoneti/zapornica v mladinskem koncentracijskem taborišču Uckermark
Odlomek iz pisma Stanke Simoneti, ki ga je poslala na spominsko slovesnost v Uckermarku leta 2007.

Kraj iztrebljanja Uckermark

Konec leta 1944 so evakuirali del mladinskega koncentracijskega taborišča. V štirih barakah, ki so bile odmaknjene od ostalih delov taborišča, je ostalo le približno 50-60 deklet* in mladih žensk* s paznicami.

Taborišče je bilo pretvorjeno v kraj iztrebljanja. Najprej so v kraj iztrebljanja deportirali preganjance iz prenapolnjenega koncentracijskega taborišča Ravensbrück, pozneje pa tudi iz drugih koncentracijskih taborišč in getov. Med njimi je bilo veliko madžarskih Judov_inj, odporniških borcev_k različnih narodnosti in žensk*, ki so jih po zatrtju varšavske vstaje leta 1944 najprej deportirali v Ravensbrück, nato pa naprej v kralj iztrebljanja.

Življenjske razmere v kraju iztrebljanja so se sistematično in drastično slabšale, z namenom, da bi ženske* umirale že zaradi lakote, bolezni in mraza. Številne so ubili tudi z injekcijami strupa ali z uporabo strihnina, strupa v prahu. Od februarja 1945 naprej so ženske* morili tudi v plinski komori v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, ki je bila medtem dokončana.
V kratkem času od januarja do aprila 1945 je bilo umorjenih približno 5000 žensk*.

Konec aprila 1945 je Rdeča armada osvobodila koncentracijsko taborišče Ravensbrück, mladinsko koncentracijsko taborišče in kraj iztrebljanja Uckermark.

“Železne rešetke, esesovski pristaši! Prestopimo prag. V tem gostem borovem gozdu mladinskega taborišča, taborišča smrti ali bolje preddverja smrti, je le nekaj barak iz svetlega lesa. Vse barake v taborišču niso zasedene. Ta kraj namreč ni mišljen kot kraj za bivanje usmiljenja vrednih zapornikov. Ne, to je prehodni kraj, kraj selekcije, s katero je mogoče očistiti glavno taborišče.“

Maria Massariello Arata/zapornica kraja iztrebljanja
Maria Massariello Arata: Ravensbrück: Dnevnik izgnanca. Edition Sturzflüge Studien Verlag, 2005, str. 102f.

Po osvoboditvi

Po osvoboditvi leta 1945 je Rdeča armada od leta 1970 dalje taborišče uporabljala v vojaške namene, ostanke taborišča pa so porušili in pozidali. Zemljišče je bilo spremenjeno tako zelo, da danes skorajda ni več vidnih sledi. Dostop do kraja je bil omogočen šele po umiku enot Skupnosti neodvisnih držav (nekdanje Rdeče armade) leta 1994.

Topografija taborišča še do danes ni dokončno raziskana.

Dekleta* in mlade ženske*, ki so bile tu zaprte, niso bile po zakonih nobene izmed obeh nemških držav upravičene do odškodnine, saj niso bile priznane kot žrtve nacističnega režima. Še danes družba skorajda ne priznava njihovega preganjanja in trpljenja in solidarnost z njimi komajda obstaja. Šele leta 1970 so bila mladinska koncentracijska taborišča označena kot koncentracijska taborišča in šele leta 2020 je zvezna vlada osebe, preganjane kot >asocialne<, priznala kot žrtve nacističnega režima.

Kraj spomina koncentracijsko taborišče Uckermark / antifašistična politika obeleževanja

Od leta 1997 naprej si različne antifašistično-feministične skupine skupaj s preživelimi in njihovimi sorodniki prizadevajo, da bi bil kraj dostopen javnosti in bi postal dostojanstveni kraj spomina.

Obeleževanje spomina na mladinsko koncentracijsko taborišče Uckermark izvaja „Iniciativa za kraj spomina koncentracijsko taborišče Uckermark“, ki ji pripada tudi ta spletna stran. Od leta 2005 na kraju spomina vsako leto potekajo slovesnosti ob osvoboditvi. Leta 2009 so tu odkrili spominski kamen, leta 2020 pa odprli novo razstavo. Na kraju spomina vsako leto potekajo antifašistično-feministični delovni in srečevalni tabori. Na kraju spomina se izvaja koncept, imenovan „odprta komemoracija“. Ta koncept omogoča razvijanje različnih oblik obeleževanja ter daje glasovom preživelih in njihovih sorodnikov osrednji pomen. Iniciativa želi, da bi ljudje prevzeli odgovornost za kraj in spominsko obeležje.

Del tega antifašističnega obeleževanja spomina na mladinsko koncentracijsko taborišče Uckermark je opozarjanje, da še danes obstajata diskriminacija in zaničevanje ljudi, ki živijo v revščini. Prav tako so še naprej diskriminirani tako Sinti_nje in Romi_nje kot tudi osebe, ki se ukvarjajo s spolnim delom, brezdomci, brezposelni in osebe, ki živijo v zavodih za mlade.

Kraj spomina Uckermark je mogoče obiskati, po njem se lahko sprehodite, delno je dostopen tudi z invalidskim vozičkom. Na voljo je razstava v nemškem in angleškem jeziku. Na tej spletni strani je mogoče naložiti zvočni vodnik z dodatnimi informacijami v nemškem, angleškem in poljskem jeziku.

Opis poti najdete pod gumbom: kontakt. Za dodatna vprašanja in predloge nam pišite na: initiative@gedenkort-kz-uckermark.de


Opombe:
1) V označevanjih za spol uporabljamo črtico spodaj (razlika med spoloma), ker vključuje identitete zunaj binarnega spolnega reda (moški/ženska).
Pri uporabi * (zvezdice za označevanje spola) želimo pustiti prostor za osebe, ki so bile zaprte kot dekleta in ženske, vendar se kot take niso identificirale. Ker deklet* in žensk* ne moremo več vprašati, smo jim dali zvezdico (*).
Odločili smo se, da izraza nacionalsocialisti ne bomo označili z zvezdico, ker nacistična ideologija različne spolne identitete izrecno izključuje. (⇑)

2) Jezik nacionalsocialistov je skrajno nečloveški. Ko pišemo o tem času, je skoraj nemogoče, da ne bi navajali teh nečloveških izrazov. Da bi se distancirali od določenih izrazov, smo se odločili, da diskriminatorne izraze (nacionalsocializma) označimo takole > <.
V besedilu je to videti tako: >asocialno<. (⇑)

Übersetzung / Prevod:
Magdalena Novak

Cookie Consent with Real Cookie Banner
Skip to content